JUTRI PA SLUŽBA

Kako pa kaj služba?
Vprašanje, ki je vsakdanje ko srečamo znanko ali znanca, sorodnike, prijatelje ali pa nas vpraša partner.

Zadnjič v sredo je prišel mož domov in sem ga vprašala če se je imel lepo v službi? Pa je rekel tako je bilo fajn da bom zdaj kar dva dni na dopustu. Nisem ga najbolj razumela ali hoče v sebi shraniti prijetne občutke, ki jih je doživel ali pa res rabi oddih.

Kako pa res na nas deluje vprašanje kako je v službi?
Je služba moj poklic ali je moje poslanstvo. Na kateri točki ste?
Ali smo za poklic, ki smo si ga izbrali bili poklicani ali smo se iskali ali se vrtimo v spirali?
Vprašanja, ki so odraslemu duhovno razvitemo človeku zelo pomembna sploh ko pride v leta, ki se jim reče zrela.

Sama moram reči, da sem se veliko ukvarjala s svojo poklicanostjo in zakaj sem sploh študirala kmetijstvo. Doma nimamo kmetije, v otroštvu sem rada bila zunaj v sadovnjaku in opazovala naravo. Kaj  res me je enkrat prešinilo, bila sem dobesedno poklicana za poklic. Kako sem to ugotovila, zato ker karkoli posadim raste naprej (sadno drevo, sadni grmiče, zelenjava, seme, ideja,....), se razvija, obrodi, daje dohodek,... Rada ustvarjam sadne gozdove, mini drevorede, visoke grede, zabojčke zelenjave,...

Kako pa ste vi ugotovili, zakaj ste poklicani?
Odgovor pri sebi najdete tako, da se vprašate kaj bi jaz delala če ne bi imela omejitev v denarju, v času, v otrocih, v partnerju, v kreditu,...Kar vam pride prva slika na misel to je to. So vaši občutki pristni, kako vam telo zavibrira, je prijetno. V takšnih situacijah ko izprašujete sebe se morate počutitit prijetno. Bistven je občutek . Začnite ustvarjat kamenček po kamenček svojo sliko. Ko sem sama sebe vprašala se mi je pokazala slika kako sepreubuvam v škornje in dajem rokavice na roke.
O škornjih pa bom pisala kmalu samo slikati jih moram.

Skratka danes je nedelja, jutri začnem službo ob 7. zjutraj s prijetnimi občutki, želim vam da tudi vi.
Posadite svojo spiralo s prijetnimi občutki in trenutki.

ČAS MINEVANJA

Čas je vse kar imamo.
Prazne posode čakajo na novo vsebino.
Ljudje radi zaključimo stvari ali pa imamo izgovor, da smo pustili vrata malo priprata, če slučajno,...
Obstajajo dela in opravila, ki se nikoli ne končajo ampak se povrnejo v novo spiralo npr. vrtnarjenje je že eno takšnih,...

Danes razmišljam o socialni zakrknjenosti, kaj bi to sploh lahko pomenilo,,,

Sama si jo razlagam, da otrok v svojem obdobju ne pridobi dovolj informacij in izkušenj, ker starša nista odigrala svoje vloge. Zanima me če se kdaj starši v hektičnem svetu sploh vprašamo, kaj je moja vloga v otrokovem odraščanju? Ali je dovolj da mu kupim vse kar si zaželi, ali moram postaviti meje? Ali mu kot starš moram zagotoviti ne varno socialno okolje, zato da bo razvil socialnost? Seveda mu moram saj so preveč izolirani od realnega življenja.

 Socialna zakrknjenost se kaže v vsakdanjem življenju tako, da se ljudje niso zmožni vklopiti v vsakdanji pogovor o vsakdanjih temah bodisi pri malici v službi ali pa na popoldanskem druženju v novih okoliščinah. Moram priznati, da najbolj točno ne vem tudi sama kaj bi se lahko pogovarjala s takšno osebo, ki kar kliče po tem, da bi jo non stop hvalila, da je dobro naredila stvari oziroma da je delo tista vrednota, ki te vklopi v družbo. Pa je res če si priden in marljiv spoštovan v delovnem okolju ali je lahko to vzrok da se te sodelavci začnejo izogibati?
  Vsekakor vredno razmisleka, kakšen  paket dobimo, ko zaposlimo novega sodelavca in kakšna je naša vrednota podjetja. Sama zagovarjam idejo, da predlagam podjetju če lahko en teden ali dva ali pa tudi cel mesec hodim brezplačno v službo kot prostovoljka, da spoznam vrednote podjetja in če so te skladne z mojimi.

Namreč na takšen način spoznam delo, ki me čaka saj mi samo razgovor in psihološki testi ter ostala stimulativna pomagala ne dajejo realne slike bodočega okolja in sodelavcev. Pa seveda tudi vzdušja na podjetju in komunikacijske navade ter ostala kultura podjetja nista razkrita takoj. Glede na to da službi posvetim tretjino svojega dnevnega časa se hočem imeti fajn čisto tako po mariborsko.

Glede na  to da je čas druženja pred vrati si želim malih nagradic ob koncu tedna prevsem takšnih, da se vsedemo s sodelavci in kakšno rečemo in se ob tem poteno nasmejimo.